Pedro – Cerkev se bo vrnila …

Gospa do Pedro Regis 30. julija 2022:

*Prepis radijske oddaje iz leta 1969 s kardinalom Josephom Ratzingerjem (papež Benedikt XVI.), ki napoveduje Cerkev, ki bo spet poenostavljena ...

»Prihodnost Cerkve lahko izvira in bo izhajala iz tistih, ki imajo globoke korenine in živijo iz čiste polnosti svoje vere. Ne bo izhajalo iz tistih, ki se prilagajajo le minljivemu trenutku, ali iz tistih, ki zgolj kritizirajo druge in domnevajo, da so sami nezmotljive merilne palice; prav tako ne bo izhajala iz tistih, ki uberejo lažjo pot, ki se izognejo strasti vere, razglašajo za lažno in zastarelo, tiransko in legalistično vse, kar ljudem postavlja zahteve, kar jih boli in jih sili, da se žrtvujejo.

Povedano bolj pozitivno: Prihodnost Cerkve bodo ponovno, kot vedno, preoblikovali svetniki, ljudje, to je, katerih misli sodijo globlje od sloganov dneva, ki vidijo več kot vidijo drugi, ker njihova življenja sprejmejo širšo resničnost. Nesebičnost, ki osvobaja človeka, se doseže le s potrpežljivostjo majhnih vsakodnevnih dejanj samozatajevanja. Ob tej vsakodnevni strasti, ki človeku edina razkriva, na koliko načinov je zasužnjen lastnemu egu, ob tej vsakodnevni strasti in samo ob njej se človeku počasi odprejo oči. Vidi le toliko, kolikor je živel in trpel.

Če se danes komajda več moremo zavedati Boga, je to zato, ker se tako zlahka izognemo samim sebi, pobegnemo iz globin svojega bitja s pomočjo narkotika takšnega ali drugačnega užitka. Tako naše lastne notranje globine ostajajo zaprte za nas. Če je res, da človek vidi samo s srcem, kako slepi smo potem!

Kako vse to vpliva na problem, ki ga preučujemo? To pomeni, da je veliko govorjenje tistih, ki prerokujejo Cerkev brez Boga in brez vere je vse prazno klepetanje. Ne potrebujemo Cerkve, ki bi slavila kult akcije v političnih molitvah. Je popolnoma odveč. Zato se bo uničil sam. Ostala bo Cerkev Jezusa Kristusa, Cerkev, ki veruje v Boga, ki je postal človek in nam obljublja življenje onstran smrti. Duhovnika, ki ni več kot socialni delavec, lahko nadomestijo psihoterapevti in drugi specialisti; ampak duhovnik, ki ni strokovnjak, ki ne stoji [ob strani], opazuje igro, daje uradne nasvete, ampak se v imenu Boga postavi na razpolago človeku, ki je ob njih v njihovih žalostih, v njihovih veselja, v njihovem upanju in v svojem strahu, bo takega duhovnika gotovo potreboval v prihodnje.

Pojdimo še korak dlje. Iz današnje krize bo nastala Cerkev jutrišnjega dne – Cerkev, ki je veliko izgubila. Postala bo majhna in bo morala začeti bolj ali manj od začetka. Ne bo mogla več živeti v številnih stavbah, ki jih je zgradila v blaginji. Ker se število njenih privržencev zmanjšuje, bo izgubila številne svoje socialne privilegije. V nasprotju s prejšnjim obdobjem bo nanj veliko bolj gledano kot na prostovoljno družbo, v katero se vstopa samo s svobodno odločitvijo. Kot majhno društvo bo na iniciativo posameznih članov postavilo veliko večje zahteve. Nedvomno bo odkrila nove oblike službe in v duhovništvo posvečala priznane kristjane, ki opravljajo določen poklic. V mnogih manjših kongregacijah ali v samostojnih družbenih skupinah bo pastoralna oskrba običajno zagotovljena na ta način. Poleg tega bo tako kot prej nepogrešljiva polnočasna služba duhovništva. Toda v vseh spremembah, o katerih bi lahko ugibali, bo Cerkev znova in s polnim prepričanjem našla svoje bistvo v tem, kar je bilo vedno v njenem središču: v veri v troedinega Boga, v Jezusa Kristusa, Božjega sina, ki je postal človek, v prisotnost Duha do konca sveta. V veri in molitvi bo ponovno priznala zakramente kot bogoslužje in ne kot predmet bogoslužnega učenja.

Cerkev bo bolj duhovna Cerkev, ki se ne bo prevzela od političnega mandata, spogledovala se bo tako malo z levico kot z desnico. Cerkvi bo težko, saj jo bo proces kristalizacije in bistrenja stal veliko dragocene energije. To jo bo naredilo revno in povzročilo, da bo postala Cerkev krotkih. Proces bo še toliko bolj naporen, saj se bo treba znebiti sektaške ozkogledosti in pompozne samovolje. Lahko bi predvidevali, da bo vse to trajalo. Proces bo dolg in naporen, kot je bila pot od lažnega progresivizma na predvečer francoske revolucije - ko bi lahko imeli škofa za pametnega, če bi se norčeval iz dogem in celo namigoval, da obstoj Boga nikakor ni gotov - do prenove devetnajstega stoletja.

Toda ko bo preizkušnja tega presejanja mimo, bo iz bolj poduhovljene in poenostavljene Cerkve pritekla velika moč. Moški v popolnoma načrtovanem svetu se bodo znašli neizrekljivo osamljeni. Če so popolnoma izgubili Boga izpred oči, bodo občutili vso grozo svoje revščine. Potem bodo malo čredo vernikov odkrili kot nekaj povsem novega. Odkrili ga bodo kot upanje, ki jim je namenjeno, odgovor, ki so ga vedno skrivaj iskali.

In tako se mi zdi gotovo, da se Cerkev sooča z zelo težkimi časi. Prava kriza se je komaj začela. Računati bomo morali na strašne preobrate. Sem pa enako prepričan, kaj bo ostalo na koncu: ne Cerkev političnega kulta, ki je že mrtva, ampak Cerkev vere. Morda ni več prevladujoča družbena moč v tolikšni meri, kot je bila do nedavnega; vendar bo užival v svežem cvetenju in nanj bodo gledali kot na človekov dom, kjer bo našel življenje in upanje onstran smrti.« -ucatholic.com