Zakaj "Mala Marija"?

Leta 1996 je anonimna ženska v Rimu, imenovana "Mala Marija" (Majhna Maria) so začeli prejemati izraze, znane kot "kapljice svetlobe" (Gocce di Luce), od tega znani italijanski založniki Edizioni Segno izdal 10 zvezkov v knjižni obliki, zadnji iz leta 2017, čeprav sporočila še potekajo. Edini podatek o prejemnici je, da je preprosta gospodinja in mati, ki živi v revščini in skrito. Besede, pripisane Jezusu, so pretežno kateheze v mašnih berilih za ta dan, včasih pa se dotikajo zunanjih dogodkov. Za tiste, ki poznajo katoliško mistično literaturo moderne dobe, ton in zelo strukturirana, svetopisemsko gosta vsebina spominjata na dolge Gospodove pedagoške razprave, ki jih najdemo v spisih Luise Piccarreta, Maria Valtorte ali don Ottavia Michelinija.

___________________________

Uvod v kapljice svetlobe (Gocce di Luce) napisala »Mala Marija«, kot ji je naročil njen duhovni vodja – prevedeno iz italijanščine. 

Ave Marija!

Maj 28, 2020

To pismo pišem v pokorščini svojemu duhovnemu očetu, ki me je večkrat prosil za razlago zgodbe o »kapljah svetlobe« (Gocce di Luce), torej kako se je vse začelo.

Kakšna je zgodba o "Drops of Light?" Prvo vprašanje, ki si ga zastavim in sem si ga zastavil, je: »Zakaj jaz, Gospod? Kako ta duhovni pojav pride v moje srce?«

V polnosti časa sem prišel do tega, da lahko opišem, kako mi je to mogoče in kako je božja pomoč prisotna.

Začelo se je takole. Dolga leta prej, po, lahko bi rekli, ponovnem odkritju vere, po obdobju oddaljenosti v rani mladosti in nato globljem srečanju z Jezusovo osebo, se mi je dogajalo, da sem v molitvi, pred svetimi podobami. , v cerkvah, ob grobovih svetnikov ali ko je bila molitev intenzivna, intimna, zlasti ob premišljevanju skrivnosti Gospodovega trpljenja, mi je v srce stopil govor drugega. To je bil tudi odgovor na moja vprašanja in razumel sem, da mora to prihajati iz nečesa v kraljestvu duha.

Vendar sem poskušal temu pojavu ne dati teže in ga pustiti ob strani, ne da bi mu pripisoval nobenega pomena. Ko je trenutek minil, sem poskušal pozabiti in mislil, da gre za avtosugestijo. Kasneje pa sem, ker je vztrajalo, začel razmišljati o tem in sem šel prosit duhovnika za razsvetljenje. Ko pa sem orisal problem, mi je bilo rečeno, da sem bolan in naj grem k specialistu s tega področja, ki mi je povedal, da me nadleguje hudič in da zato potrebujem blagoslove in eksorcizme.

In sledil sem nasvetom raznih duhovnikov, a ni prišlo nič hudega - ne iz moje psihe, ne od hudobnega, in sem si spet rekel: »Gospod, kaj hočeš od mene? Če vse to ni tvoje, mi vzemi.« Razsvetljen, se mi zdi, da sem se potem začel pogovarjati, pogovarjati z Jezusom v evharistiji in sem rekel: "Tukaj v evharistiji je samo Bog in zato ni prevare." In ko bi ga sprejel, bi rekel: "Gospod, ničesar ne slišim. Daj mi slišati, odgovori mi, daj mi razumeti."

In tako sem se, skoraj ne da bi se tega sploh zavedal, na zelo naraven način pripravil na poslušanje, pri čemer sem pustil svoje srce v tišini, da bi On imel ves prostor in pozornost, in začel sem poslušati kratke pogovore – podobne mislim, ki jih so besede, predlagane v srcu – misel, ki govori: govori in razumem, ali je moški ali ženski glas, ali je Jezus ali včasih Gospa ali svetnik. Je misel, ki se izraža in ljubi.

Obhajilo za obhajilom so govori postajali daljši in postajal sem bolj sposoben sprejemanja, kot otrok, ki se najprej uči z majhnimi, kratkimi besedami in ki lahko, ko njegovo razumevanje zraste, nato preide na bolj razširjene in popolne dialoge.

Med sveto mašo, ko poslušam Sveto Besedo, uboga maloverna žena v meni zaskrbljeno reče: "Kaj pa naj rečem o tej Besedi?" Toda ob koncu berila Gospod že začne s svojim naukom, kljub temu pa mi vedno pusti svobodo, da ga poslušam in sprejmem (glede na moje duševno stanje in glede na to, ali želim poslušati duhovnikovo homilijo), ali ne, ker morda je to zame nemogoče zaradi dogodkov ali ljudi.

Ta glas me nikoli ne odtuji od tega, kar doživljam. Sledi sveta maša. On govori in jaz poslušam, sodelujem. Samo med posvetitvijo je tišina adoracije. Zgodilo se mi je – pogosto, a ne vedno – odvisno od določenih obdobij, da bi mi postalo težko priti do oltarja, sprejeti Jezusa, in ko vidim druge, ki mirno stojijo v vrsti, me včasih postane mučno. Borim se, nekakšen boj me uniči in skoraj poskušam zbežati. Končna črta za prejem obhajila se zdi tako oddaljena; Trudim se čim bolj skriti svoje nelagodje, rdeč in prepoten, kot nekdo, ki je veliko osvojil, in darujem svoje ponižanje Gospodu. Ko pridem, ga sprejmem, mu veselo rečem: "Tokrat smo ponovili." Ali pa, ker je razdalja zame tako naporna – tudi če gre le za nekaj metrov, mu od daleč rečem: "Pomagaj mi, naj nihče ne opazi." Zato imam bolj intimne med tednom maše rad kot velika slavja sredi množice.

Kolikokrat sem si rekel: "Ne, ne danes, ostal bom sedel, da se mi ne bo treba soočati s toliko nelagodja in truda," potem pa me nekdo močno potisne, počutim se kot strahopetec do svoje ljubezni. in grem. Takoj ko vzamem obhajilo, mu dam svoje namene, on jih sprejme in blagoslovi, nato pa začne: "Marija moja mala." Je kakor dež, plaz, ki se usuje vame, potrjuje govor, ki se je že začel med sveto mašo, ga poglablja, širi.

Vame zlije reko, ki je ne morem v celoti zadržati. Pozneje zapisana vsebina ji je zvesta: slišane besede so to, a ne vse. Ne morem jih vedno povsem brez napak identificirati, ko so mi bile izgovorjene, in ne bi jih mogel ohraniti v srcu in spominu, če me ne bi Božja milost podpirala in si jih priklicala.

Jezus v evharistiji se prilagaja našim zmožnostim in spoznavnim zmožnostim ter ritmu bogoslužja, čeprav se njegov govor nadaljuje v srcu tudi med zahvalno tišino. Žal slednjo spremlja veliko raztresenosti, skupnega godrnjanja, veliko človeških besed, zmotijo ​​pa jo tudi duhovnikove napovedi. Da bi se držal takega zaklada in ga ne razpršil, ga moraš premišljevati v sebi vse do doma, da bi ga mogel bolj zvesto prepisati in pobegniti iz cerkve, kakor po maši vse — hrup. , pozdrav—nagiba se k temu, da ga pozabiš, medtem ko je Jezus še vedno v tvojem srcu, že pozabljen.

Bog se razodeva v tišini in pogosto je muka meditirati in ostati zaprt v Njegovi intimi, medtem ko je vse naokoli raztresenost in hrup in se je treba boriti, ostati na stranskem tiru, medtem ko namesto tega dobre duše pogosto prihajajo, da te nenehno motijo, da bi se pogovarjal s teboj. Kako dober je Gospod, ki daje pomoč in milosti pri vsem tem za ohranitev njegovega dela, ki je prav namenjeno poučevanju, da je, tudi nad skupno molitvijo in druženjem, On, ki je Bog, zaljubljen v svoja bitja, ki smo vsi mi , išče intimnost in občestvo.

Vse to sem pisal [te besede] že 25 let na poti domov po sveti maši na majavih avtobusih, sedeč na cerkvenih stopnicah, ki me sumljivo gledajo, skrivam se v kopalnici ali tečem domov in se zapiram v svojo sobo, stran od nujnih zahtev družina vztrajno trka in išče moje storitve in večerjo.

Tisočkrat sem si rekel: "Zakaj pa jaz, Gospod? Ti dobro veš, da nisem svetnik." Ko berem zgodbe nekaterih svetnikov, se zgrozim in rečem: "Kakšen prepad je med mano in njimi!" Nisem ne boljši ne slabši od drugih, sem navaden človek, na katerem ne bi opazili nič drugega, če bi me pogledali. Niti nisem primeren za to. Nič nisem študiral o takšnih zadevah, razen majhnega katekizma, ki sem ga imel kot otrok. Nimam [posebna] pomeni: samo pišem, računalnikov niti ne uporabljam niti nimam; do sedaj sploh še nisem imel mobitela ali česa, lahko bi rekli, bolj tehnološkega. Bral sem o tem, kar je bilo objavljeno, vendar samo tako, kot mi je poročal duhovni oče.

So duše, ki so lepše, bolj požrtvovalne in imajo večje zasluge – svete duše. Imam veliko napak. Še vedno se pritožujem, ko stvari ne gredo tako, kot bi si želel.

Zakaj jaz? Mislim, da ravno zato, ker sem nihče. Svet me ne vidi. Nimam česa predstaviti, niti vrlin in zaslug, kar pomeni, da me lahko samo Bog izbere in povzdigne. Kdo bi lahko napisal take stvari v takih količinah? Jaz sem samo revna in nevedna oseba. Bila sem samo gospodinja in mislim, da hoče Bog reči meni in vsem: "Ne prihajam zaradi tistih, ki so že sveti, ampak prihajam zaradi ubogih grešnikov - omejenih, šibkih, a ljubljenih." Ne pride k meni in k vam, ker si zaslužimo, ampak ker smo potrebni in meni med mnogimi, ki prejemajo druge karizme, podari eno, v kateri pride reči: "Ta dar ti dajem, da bi reči, da bi to rad naredil z vsakim od vas."

Temu [njenim govorom] pravim dnevnik, ki se začne leta 1996 v zgodnjih letih »kapljic svetlobe«, ko Gospod začne govor o združitvi in ​​prijateljstvu, ki pa ga želi ponuditi vsem. Kliče nas k srečanju, k vzpostavitvi odnosa, za [Njega in] spoznati drug drugega, da bi komunicirali z medsebojnim sodelovanjem, kar pomeni, da smo v fuziji, ljubeči intimnosti.

Dialogi se ponavljajo, tako kot se ponavlja ljubezen, ki nikoli ne utrudi in rada reče: "Ljubim te." Pomeni razumeti, kako On, ko stopi v stik ena na ena, želi osvojiti vaše srce, in ko je osvojeno, je večna poroka. Če do tega srečanja ne pride najprej, če ni predhodnega poslušanja, potem ni privrženosti njegovemu učenju. Kasneje gredo stvari od "tebe" [ednina] tebi" [plural], saj se iz ljubečega odnosa rodi [več] otrok, ki morajo za sodelovanje izkusiti enako domačnost.

In še naprej poučuje, preiskuje evangelij in ga bogati, kajti, kot pravi, je božanska modrost neskončna, tako kot njegovo znanje. Kar mi Jezus prihaja povedat, je za vse: tudi vam to govori in vsak človek je »mala Marija«. Če zberemo toliko in toliko svetlobnih kapljic, z njimi osvetlimo svojo dušo.

Kar se mi predstavlja, je res Bog, ki je vstal in zmagovalec, a še vedno tukaj križan, Bog, s katerim se slabo ravna in ga ne ljubi, kot bi želel, zlasti njegova Cerkev, in zato se posebej obrača na duhovnike , da bi pridobili to bližino z Gospodom in ponovno odkrili izkušnjo materinstva Naše Gospe.

Postali bodo ne samo svetniki, ampak ustvarjalci duš, resnični očetje neštetih otrok v Duhu, da bi prinesli novo rojstvo Cerkvi, ki je soočena z Jezusovim božjim Srcem in Marijinim Brezmadežnim Srcem, kakor želijo.

»Kapljice luči« – še en velik dar usmiljenja iz nebes, od Boga, ki se ne naveliča govoriti človeku. Ne zapravljajte ga in ne recite preprosto: "Oh, kako lepe so te besede," ter jih pustite pozabljene in neživete. To je Njegovo darilo, toda – oprostite mojemu ponosu – v njem, združenem in prežetem, ni samo veselje prejemati za dobro, ki ga lahko prinese: to je zapisano tudi s krvjo daritve mojega življenja. Pogosto se borim, ker najprej zaidem v krizo; postanem zasenčen in zatiran s strani sovražnika in včasih verjamem, da je to je njegova prevara, in mučim se, prosim Gospoda za odpuščanje, ker sem si dovolil pisati take stvari. In če ne bi imel duhovnikov, ki bi mi dali svetlobo in potrditev, ne bi nadaljeval. Kar me tolaži, je poslušnost, ki me osvobaja; To delam kot služenje. Če me prosijo, naj nadaljujem, bom poslušal in pisal; če bi me prosili, naj neham, bi nehal. Nimam drugega motiva kot Božjo slavo in dobro svojih bratov in sester.

Ta dar stane nerazumevanja in zapuščenosti tistih, od katerih pričakujemo naklonjenost in podporo, ravno zato, ker so naši ljubljeni, ne glede na to, ali delijo isto vero ali ne. Ko bi le vedeli, kaj se je sprožilo doma, pogosto v povezavi z objavami "Drops of Light." Vsak mesec, v vseh teh letih, je bila cena grenka, a ljubljena samota. Če sem bil [samo] sposoben stati ob Jezusu v tem stanju, zbirati te kapljice njegovega znoja in krvi v Getsemaniju, sem zelo malo vreden, kar mi povzroča obžalovanje. Pomagaj mi delati mu družbo.

Vedno pravim, da ima vsak od nas svoje mesto na Jezusovi življenjski poti. Nekateri v njegovem svetem otroštvu, nekateri v delu njegove mladosti, nekateri v njegovem pridiganju, z njim pri negi in zdravljenju bolnih, nekateri križani na postelji. Moje malo mesto je na vrtu, poleg Njega, ki me vzdržuje, in medtem ko sem včasih postala demoralizirana, zlasti ob branju nekaterih pripovedi o življenju svetnikov, ki so me presenetila, a tudi prestrašila nad tako veličino in popolnostjo, zdaj recite: "Nismo vsi rojeni, da bi bili ladje ali križarke. Obstajajo tudi majhni čolni." Vidi jih tudi nebeški Oče. Jaz sem čoln in ne mislim, da bi lahko bil kaj drugega, toda tudi čolnčki plujejo in lebdijo po božjem morju in tudi oni se morajo soočiti z njim, pa naj bo mirno ali če divjajo valovi, in narediti isti prehod; toda vsi čolni, majhni ali veliki, so usmerjeni v isto pristanišče svetosti.

Upam, da je to v dobro tvoji duši in te z veliko ljubeznijo objemam v Jezusu in Mariji. Molim za vas: molite zame.

Mala Marija