Sveto pismo – protievangelij

Med sedanjimi postsinodalnimi izidi je opazna razlika v primerjavi s papeževanjem sv. Janeza Pavla II., čigar spomin se danes spominjamo. Prav ta veliki svetnik je leta 1976, ko je pregledoval obzorje človeštva, preroško izjavil nad Cerkvijo:

Sedaj smo pred končnim spopadom med Cerkvijo in proti-Cerkvijo, evangelijem proti evangeliju, Kristusom proti anti-Kristusu ... To je preizkušnja ... 2,000 let kulture in krščanske civilizacije, z vsemi njegove posledice za človeško dostojanstvo, pravice posameznika, človekove pravice in pravice narodov. - kardinal Karol Wojtyla (JOHN PAUL II) na evharističnem kongresu v Filadelfiji, PA; 13. avgust 1976; prim. Katoliška Online (zgornje besede je potrdil diakon Keith Fournier, ki je bil tisti dan prisoten.)

In tako je: danes smo priča pojavu lažnega evangelija, ki ga nič manj širijo škofje in kardinali ki odkrito nasprotujejo katoliškemu nauku.[1]npr. tukaj in tukaj Za njihovimi sofistrikami se skriva Proti usmiljenju — lažno sočutje, ki opravičuje in celo slavi greh pod lažnimi vrlinami »strpnosti« in »vključevanja«. Nasprotno, verodostojni evangelij se imenuje "dobra novica" Ravno ker nas ne pušča v verigah greha, ampak zagotavlja sredstvo, da postanemo nova stvaritev v Kristusu: tisti, ki je osvobojen moči teme, strasti mesa in obsodbe pekla. V zameno pa duša, ki se pokesa od greha je prepojen s posvečujočo milostjo, napolnjen s Svetim Duhom in opolnomočen za delež v božanski naravi. Kot smo slišali oznanjati sv. Pavla v tej preteklosti Prvo maše v ponedeljek:

Vsi smo nekoč živeli med njimi v željah svojega mesa, sledili željam mesa in impulzom, in smo bili po naravi otroci jeze, kot ostali. Toda Bog, ki je bogat z usmiljenjem, zaradi velike ljubezni, ki jo je imel do nas, tudi ko smo bili mrtvi v svojih grehih, nas oživel s Kristusom (po milosti ste bili odrešeni), nas obudil z njim in nas posadil z njim v nebesa v Kristusu Jezusu ... (prim. Ef 2-1)

V Posinodalna apostolska spodbuda, je sveti Janez Pavel II. ponovno potrdil 2000-letno tradicijo in jasne nauke Svetega pisma o nujnosti spreobrnjenja in kesanja – tj. »samospoznanje« - da ne bi bili zavedeni in s tem obsojeni sami sebe:[2]prim. 2. Tesalija 2: 10–11 

Po besedah ​​svetega Janeza apostola: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če priznamo svoje grehe, je zvest in pravičen in nam bo odpustil grehe.« Napisane ob zori Cerkve, te navdihnjene besede bolje kot katerikoli drug človeški izraz uvajajo temo greha, ki je tesno povezana s temo sprave. Te besede predstavljajo vprašanje greha v njegovi človeški razsežnosti: greh kot sestavni del resnice o človeku. Toda človeško razsežnost takoj povezujejo z njeno božjo razsežnostjo, kjer se grehu zoperstavlja resnica božje ljubezni, ki je pravična, velikodušna in zvesta ter se razodeva predvsem v odpuščanju in odrešenju. Tako tudi sveti Janez nekoliko naprej zapiše, da »kakršne koli obtožbe (naša vest) nas že obtožuje, Bog je večji od naše vesti«.

Priznati svoj greh, dejansko – prodreti še globlje v premislek o lastni osebnosti – priznati sebe kot grešnika, zmožnega greha in nagnjenega k grehu, je bistveni prvi korak pri vrnitvi k Bogu. To je na primer izkušnja Davida, ki »ker je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh« in ko ga je prerok Natan pograjal, vzklikne: »Kajti svoje prestopke poznam in moj greh je vedno pred menoj. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil in storil, kar je hudo v tvojih očeh.« Podobno sam Jezus na ustnice in v srce izgubljenega sina položi naslednje pomembne besede: »Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj.«

Pravzaprav sprava z Bogom predpostavlja in vključuje zavestno in odločno opustitev greha, v katerega smo zapadli. Predpostavlja in torej vključuje pokoro v najpolnejšem pomenu besede: kesanje, izkazovanje tega kesanja, sprejetje prave drže kesanja – kar je drža osebe, ki stopi na pot vrnitve k Očetu. To je splošni zakon, ki ga mora upoštevati vsak posameznik v svojem posebnem položaju. Kajti greha in spreobrnjenja ni mogoče obravnavati le abstraktno.

V konkretnih okoliščinah grešnega človeštva, v katerem ni spreobrnjenja brez priznanja lastnega greha, posega cerkvena spravna služba v vsakem posameznem primeru z natančno določenim spokornim namenom. To pomeni, da cerkvena služba posreduje, da bi človeka pripeljala do »spoznanja samega sebe« – po besedah ​​svete Katarine Sienske – do zavračanja zla, do ponovne vzpostavitve prijateljstva z Bogom, do novega notranjo ureditev, do svežega cerkvenega spreobrnjenja. Tudi onkraj meja Cerkve in skupnosti vernikov je sporočilo in služba pokore namenjena vsem moškim in ženam, saj vsi potrebujejo spreobrnjenje in spravo. —»Sprava in pokora«, št. 13; vatican.va

 

—Mark Mallett je avtor knjige Beseda zdaj, Končno soočenje, in soustanovitelj Countdown to the Kingdom

 

Sorodno branje

Proti usmiljenju

Politična korektnost in veliko odpadništvo

Kompromis: Veliki odpad

 

Natisni prijazno, PDF in e-pošta

Opombe

Opombe

1 npr. tukaj in tukaj
2 prim. 2. Tesalija 2: 10–11
Objavljeno v Od naših sodelavcev, objave, Beseda zdaj.