Med sedanjimi postsinodalnimi izidi je opazna razlika v primerjavi s papeževanjem sv. Janeza Pavla II., čigar spomin se danes spominjamo. Prav ta veliki svetnik je leta 1976, ko je pregledoval obzorje človeštva, preroško izjavil nad Cerkvijo:
Sedaj smo pred končnim spopadom med Cerkvijo in proti-Cerkvijo, evangelijem proti evangeliju, Kristusom proti anti-Kristusu ... To je preizkušnja ... 2,000 let kulture in krščanske civilizacije, z vsemi njegove posledice za človeško dostojanstvo, pravice posameznika, človekove pravice in pravice narodov. - kardinal Karol Wojtyla (JOHN PAUL II) na evharističnem kongresu v Filadelfiji, PA; 13. avgust 1976; prim. Katoliška Online (zgornje besede je potrdil diakon Keith Fournier, ki je bil tisti dan prisoten.)
In tako je: danes smo priča pojavu lažnega evangelija, ki ga nič manj širijo škofje in kardinali ki odkrito nasprotujejo katoliškemu nauku.[1]npr. tukaj in tukaj Za njihovimi sofistrikami se skriva Proti usmiljenju — lažno sočutje, ki opravičuje in celo slavi greh pod lažnimi vrlinami »strpnosti« in »vključevanja«. Nasprotno, verodostojni evangelij se imenuje "dobra novica" Ravno ker nas ne pušča v verigah greha, ampak zagotavlja sredstvo, da postanemo nova stvaritev v Kristusu: tisti, ki je osvobojen moči teme, strasti mesa in obsodbe pekla. V zameno pa duša, ki se pokesa od greha je prepojen s posvečujočo milostjo, napolnjen s Svetim Duhom in opolnomočen za delež v božanski naravi. Kot smo slišali oznanjati sv. Pavla v tej preteklosti Prvo maše v ponedeljek:
Vsi smo nekoč živeli med njimi v željah svojega mesa, sledili željam mesa in impulzom, in smo bili po naravi otroci jeze, kot ostali. Toda Bog, ki je bogat z usmiljenjem, zaradi velike ljubezni, ki jo je imel do nas, tudi ko smo bili mrtvi v svojih grehih, nas oživel s Kristusom (po milosti ste bili odrešeni), nas obudil z njim in nas posadil z njim v nebesa v Kristusu Jezusu ... (prim. Ef 2-1)
V Posinodalna apostolska spodbuda, je sveti Janez Pavel II. ponovno potrdil 2000-letno tradicijo in jasne nauke Svetega pisma o nujnosti spreobrnjenja in kesanja – tj. »samospoznanje« - da ne bi bili zavedeni in s tem obsojeni sami sebe:[2]prim. 2. Tesalija 2: 10–11
Po besedah svetega Janeza apostola: »Če rečemo, da nimamo greha, sami sebe varamo in resnice ni v nas. Če priznamo svoje grehe, je zvest in pravičen in nam bo odpustil grehe.« Napisane ob zori Cerkve, te navdihnjene besede bolje kot katerikoli drug človeški izraz uvajajo temo greha, ki je tesno povezana s temo sprave. Te besede predstavljajo vprašanje greha v njegovi človeški razsežnosti: greh kot sestavni del resnice o človeku. Toda človeško razsežnost takoj povezujejo z njeno božjo razsežnostjo, kjer se grehu zoperstavlja resnica božje ljubezni, ki je pravična, velikodušna in zvesta ter se razodeva predvsem v odpuščanju in odrešenju. Tako tudi sveti Janez nekoliko naprej zapiše, da »kakršne koli obtožbe (naša vest) nas že obtožuje, Bog je večji od naše vesti«.
Priznati svoj greh, dejansko – prodreti še globlje v premislek o lastni osebnosti – priznati
sebe kot grešnika, zmožnega greha in nagnjenega k grehu, je bistveni prvi korak pri vrnitvi k Bogu. To je na primer izkušnja Davida, ki »ker je delal, kar je hudo v Gospodovih očeh« in ko ga je prerok Natan pograjal, vzklikne: »Kajti svoje prestopke poznam in moj greh je vedno pred menoj. Zoper tebe, tebe samega, sem grešil in storil, kar je hudo v tvojih očeh.« Podobno sam Jezus na ustnice in v srce izgubljenega sina položi naslednje pomembne besede: »Oče, grešil sem zoper nebesa in pred teboj.«
Pravzaprav sprava z Bogom predpostavlja in vključuje zavestno in odločno opustitev greha, v katerega smo zapadli. Predpostavlja in torej vključuje pokoro v najpolnejšem pomenu besede: kesanje, izkazovanje tega kesanja, sprejetje prave drže kesanja – kar je drža osebe, ki stopi na pot vrnitve k Očetu. To je splošni zakon, ki ga mora upoštevati vsak posameznik v svojem posebnem položaju. Kajti greha in spreobrnjenja ni mogoče obravnavati le abstraktno.
V konkretnih okoliščinah grešnega človeštva, v katerem ni spreobrnjenja brez priznanja lastnega greha, posega cerkvena spravna služba v vsakem posameznem primeru z natančno določenim spokornim namenom. To pomeni, da cerkvena služba posreduje, da bi človeka pripeljala do »spoznanja samega sebe« – po besedah svete Katarine Sienske – do zavračanja zla, do ponovne vzpostavitve prijateljstva z Bogom, do novega notranjo ureditev, do svežega cerkvenega spreobrnjenja. Tudi onkraj meja Cerkve in skupnosti vernikov je sporočilo in služba pokore namenjena vsem moškim in ženam, saj vsi potrebujejo spreobrnjenje in spravo. —»Sprava in pokora«, št. 13; vatican.va
—Mark Mallett je avtor knjige Beseda zdaj, Končno soočenje, in soustanovitelj Countdown to the Kingdom
Sorodno branje
Politična korektnost in veliko odpadništvo
Alicja Lenczewska
Elizabeth Kindelmann
Skozi kar je postal Duhovni dnevnik, Jezus in Marija sta učila Elizabeto in še naprej poučujeta vernike o božji umetnosti trpljenja za zveličanje duš. Za vsak dan v tednu so dodeljene naloge, ki vključujejo molitev, post in nočna bdenja z lepimi obljubami, pripetih s posebnimi milostmi za duhovnike in duše v čistilni službi. Jezus in Marija v svojih sporočilih pravita, da je Plamen ljubezni Brezmadežnega Marijinega srca največja milost, ki je dana človeštvu od utelešenja. In v ne tako oddaljeni prihodnosti bo njen plamen zajel ves svet.
Oče Stefano Gobbi
Zakaj Gisella Cardia?
Tretjič, sporočila so pogosto spremljali vidni pojavi, fotografski dokazi, ki jih najdemo v V Cammino con Maria, ki ne more biti plod subjektivne domišljije, zlasti prisotnosti stigmatik na Gisellejevem telesu in pojava križev ali verskih besedil v kri na rokah Giselle. Oglejte si slike, posnete z njenega spletnega mesta prikazovanja 
Jennifer
Zakaj Manuela Strack?
Zakaj Vizionarji Gospe iz Međugorja?
Zakaj Pedro Regis?
Zakaj služabnica božja Luisa Piccarreta?
svetnikov. Šele ko je postala "Marijina hči", so se nočne more končno ustavile pri enajstih letih. V naslednjem letu ji je Jezus začel govoriti po notranji poti, še posebej po prejemu svetega obhajila. Ko ji je bilo trinajst let, se ji je prikazal v viziji, ki ji je bila priča z balkona svojega doma. Tam spodaj je zagledala množico in oborožene vojake, ki so vodili tri ujetnike; prepoznala je Jezusa kot enega izmed njih. Ko je prispel pod njen balkon, je dvignil glavo in zavpil:Duša, pomagaj mi! " Globoko ganjena se je Luisa od tistega dne dalje ponujala kot duša žrtev v iskanju grehov človeštva.
nepremično, togo podobno stanje, ki se je zdelo skorajda kot da je mrtva. Šele ko je duhovnik na njenem telesu naredil križevo znamenje, si je Luisa povrnila sposobnosti. To izjemno mistično stanje se je obdržalo do njene smrti leta 1947, čemur je sledil pogreb, ki ni bil nič kaj pomemben. V tem obdobju svojega življenja ni trpela nobene telesne bolezni (dokler na koncu ni podlegla pljučnici) in nikoli ni imela preležanin, čeprav je bila štiriinšestdeset let priklenjena na svojo majhno posteljo.
Zakaj Simona in Angela?
Valeria Copponi