Bog ni to, kar mislite

by

Mark Mallett

Dolga leta sem se kot mladenič boril s natančnostjo. Iz kakršnega koli razloga sem dvomil, da me Bog ljubi - razen če bi bil popoln. Spoved je postala manj trenutek spreobrnjenja, bolj pa način, da postanem bolj sprejemljiv za nebeškega Očeta. Zamisel, da bi me lahko ljubil, kakršno sem, mi je bilo zelo, zelo težko sprejeti. Sveto pismo, kot je »Bodite popolni, kot je popoln vaš nebeški Oče«,^[1]Matt 5: 48 ali "Bodi sveti, ker sem svet"^[2]1 Pet 1: 16 služil je samo temu, da sem se počutil še slabše. nisem popoln. nisem svet. Zato moram biti Bogu neprijeten. 

Nasprotno, tisto, kar Bogu dejansko ni všeč, je pomanjkanje zaupanja v njegovo dobroto. Pavel je napisal:

Brez vere mu je nemogoče ugoditi, kajti kdor se približuje Bogu, mora verjeti, da obstaja in da nagrajuje tiste, ki ga iščejo. (Hebrejki 11: 6)

Jezus je rekel sveti Faustini:

Plameni usmiljenja me gorijo - prosijo, da bi jih porabili; Še naprej jih želim izlivati ​​na duše; duše preprosto nočejo verjeti v Mojo dobroto.  —Jesus do sv. Faustine, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 177

Vera ni intelektualna vaja, s katero preprosto priznavamo obstoj Boga. Celo hudič verjame v Boga, ki je s Satanom komaj zadovoljen. Namesto tega je vera otroško zaupanje in podrejenost Božji dobroti in njegovemu odrešenjskemu načrtu. Ta vera se preprosto poveča in razširi z ljubeznijo ... tako, kot bi sin ali hči ljubila svojega očeta. In zato, če je naša vera v Boga nepopolna, jo kljub temu nosi naša želja, torej naša prizadevanja, da bi Boga ljubili v zameno. 

… ljubezen pokriva množico grehov. (1 Pet 4: 8)

Kaj pa greh? Ali Bog ne sovraži greha? Ja, absolutno in brez zadržkov. Toda to ne pomeni, da sovraži grešnika. Nasprotno, Bog sovraži greh ravno zato, ker iznakaže njegovo stvarstvo. Greh izkrivlja božjo podobo, v kateri smo ustvarjeni, in pomeni bedo, žalost in malodušje za človeško raso. Tega mi ni treba povedati. Oba poznava posledice greha v našem življenju, da bi vedela, da je to res. Zato nam Bog daje svoje zapovedi, svoje božanske zakone in zahteve: v svoji božji volji in sozvočju z njo najde človeški duh svoj počitek in mir. Mislim, da so to moje najljubše besede sv. Janeza Pavla II.:

Jezus je zahteven, ker želi našo resnično srečo.  —PAPE JOHN PAUL II, Sporočilo ob svetovnem dnevu mladih za leto 2005, Vatikan, 27. avgust 2004, Zenit

Pravzaprav se je dobro žrtvovati, biti discipliniran, zavračati stvari, ki so škodljive. Ko to počnemo, se počutimo dostojanstveno, in to zato, ker ustrezamo temu, za kar smo v resnici ustvarjeni. In Bog ni ustvaril čudovitih stvari v stvarstvu, da ne bi uživali v njih. Plod vinske trte, okusna hrana, zakonski odnosi, vonji narave, čistost vode, platno sončnega zahoda ... vse to je božji način reči, "Ustvaril sem te za to blago." Šele ko te stvari zlorabimo, postanejo strup za dušo. Tudi če pijete preveč vode, vas lahko ubije ali prehitro vdihavanje preveč zraka lahko povzroči, da se onesvestite. Zato je koristno vedeti, da ne bi smeli čutiti krivde, ker uživate v življenju in uživate v ustvarjanju. In vendar, če se naša padla narava spopada z določenimi stvarmi, je včasih bolje, da te dobrine pustimo ob strani za višje dobro miru in harmonije, da ostanemo v prijateljstvu z Bogom. 

In ko že govorimo o prijateljstvu z Bogom, je eden najbolj zdravilnih odlomkov, ki sem jih prebral v Katekizmu (odlomek, ki je dar poštenim), nauk o lakotem grehu. Ste kdaj šli k spovedi, prišli domov in izgubili potrpljenje ali skoraj brez razmišljanja padli v staro navado? Satan je tam (ali ne) in pravi: »Ah, zdaj nisi več čist, ne čist, ne sveti. Spet si razstrelil, grešnik ...« Toda katekizem pravi: medtem ko preprosti greh slabi ljubezen in moči duše ...

…lahki greh ne krši zaveze z Bogom. Z božjo milostjo je človeško popravljivo. "Lahkostni greh ne odvzame grešniku posvečujoče milosti, prijateljstva z Bogom, dobrodelnosti in posledično večne sreče." - Katekizem katoliške cerkve, n 1863

Kako vesela sem bila, ko sem prebrala, da je Bog še vedno moj prijatelj, čeprav sem pojedel preveč čokolade ali pa se izgubil. Seveda je žalosten zame, ker še vedno vidi, da sem zasužnjen. 

Amen, amen, pravim vam, vsak, ki dela greh, je suženj greha. (John 8: 34)

Toda potem je Jezus prišel osvoboditi prav šibke in grešne:

Grešnik, ki v sebi čuti popolno prikrajšanost vsega svetega, čistega in slovesnega zaradi greha, grešnik, ki je v svojih očeh v popolni temi, ločen od upanja na zveličanje, od luči življenja in od občestvo svetnikov, je sam prijatelj, ki ga je Jezus povabil na večerjo, tisti, ki so ga prosili, da pride ven iz žive meje, tisti, ki je prosil, naj bo partner na njegovi poroki in božji dedič ... Kdor je reven, lačen, grešen, padel ali neveden je Kristusov gost. -Matthew Ubogi, Občestvo ljubezni, p.93

Takemu pravi Jezus sam:

O duša, potopljena v temo, ne obupaj. Vse še ni izgubljeno. Pridite in se zaupite svojemu Bogu, ki je ljubezen in usmiljenje ... Naj se nobena duša ne boji, da se mi približa, čeprav so njeni grehi tako škrlatni ... Ne morem kaznovati niti največjega grešnika, če se sklicuje na moje sočutje, ampak na nasprotno, opravičujem ga s svojim nedoumljivim in nedoumljivim usmiljenjem. —Jesus do sv. Faustine, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 1486, 699, 1146

Za konec pa za tiste, ki se res trudite misliti, da bi Jezus lahko ljubil nekoga, kot ste vi, je na dnu pesem, ki sem jo napisal posebej za vas. Toda najprej, po Jezusovih lastnih besedah, tako gleda na to ubogo, padlo človeštvo - tudi zdaj ...

Nočem kaznovati bolečega človeštva, ampak želim ga ozdraviti in ga pritisniti k Mojemu usmiljenemu Srcu. Kazen uporabljam, kadar me sami prisilijo v to; Moja roka se nerada drži meča pravičnosti. Pred Dan pravičnosti pošiljam Dan usmiljenja.  —Jesus do sv. Faustine, Božansko usmiljenje v moji duši, Dnevnik, n. 1588

Žalostna sem, ko mislijo, da sem huda in da bolj uporabljam Pravičnost kot Usmiljenje. Z menoj so, kot da bi jih udaril v vsaki stvari. Oh, kako sem osramočen zaradi teh! Pravzaprav jih to vodi do tega, da ostanejo na ustrezni razdalji od Mene in tisti, ki je oddaljen, ne more prejeti vsega zlitja Moje Ljubezni. In čeprav so oni tisti, ki Me ne ljubijo, mislijo, da sem hud in skoraj bitje, ki vzbuja strah; medtem ko lahko samo ob pogledu na Moje življenje opazijo, da sem storil samo eno dejanje pravičnosti – ko sem, da bi branil hišo svojega Očeta, vzel vrvi in ​​jih pretrgal na desno in levo, da bi izgnati profanatorje. Vse ostalo je bilo samo Usmiljenje: Usmiljenje Moje spočetje, Moje rojstvo, Moje besede, Moja dela, Moji koraki, Kri, ki sem jo prelila, Moje bolečine — vse v Meni je bila Usmiljena Ljubezen. Vendar se me bojijo, medtem ko bi se morali bati sebe bolj kot mene. — Jezus Božji služabnici Luisi Piccarreti, 9. junija 1922; Obseg 14