Sveto pismo – O naših krščanskih pričah

Bratje in sestre: Vneto si prizadevajte za največje duhovne darove. Toda pokazal vam bom še bolj izvrsten način ...

Ljubezen je potrpežljiva, ljubezen je prijazna.
Ni ljubosumen, ni pompozen,
Ni napihnjeno, ni nesramno,
ne išče lastnih interesov,
ni hiter, ne zaleže zaradi poškodb,
ne veseli se pregrehe
ampak se veseli z resnico.
Vse prenaša, vse verjame,
upa vse stvari, zdrži vse stvari.

Ljubezen nikoli ne propade.  -Nedeljsko drugo branje

 

Živimo v času, ko ogromna delitev ločuje celo kristjane – pa naj gre za politiko ali cepiva, vse večji prepad je resničen in pogosto grenak. Poleg tega je Katoliška cerkev na svojem obrazu postala »institucija«, prežeta s škandali, finančnimi in seksualnimi, in ki jo pesti šibko vodstvo, ki zgolj vzdržuje status quo namesto širjenja Božjega kraljestva. 

Posledično postane vera kot taka neverjetna in Cerkev se ne more več verodostojno predstavljati kot Gospodova glasnica. - NAJBOLJŠE BENEDIKT XVI, Luč sveta, papež, cerkev in znamenja časa: pogovor s Petrom Seewaldom, str. 23-25

Poleg tega je v Severni Ameriki ameriški evangelizem združil politiko z religijo na tak način, da se ena poistoveti z drugo – in te paradigme so se nekoliko razširile na številne druge dele sveta. Na primer, biti zvest »konservativen« kristjan pomeni domnevno biti de facto "navijač Trumpa"; ali protestirati proti mandatom cepiv je biti iz »verske pravice«; ali zagovarjati moralna svetopisemska načela, je nekdo takoj zamišljen kot obsojajoč »biblijski udarec« itd. Seveda so to široke sodbe, ki so prav tako napačne kot domneva, da vsaka oseba na »levi« sprejema marksizem ali je tako -imenovano "snežinka". Vprašanje je, kako kot kristjani prenašamo evangelij čez zidove takšnih sodb? Kako premostiti prepad med nami in grozljivim zaznavanjem, ki so ga grehi Cerkve (tudi moji) prenesli na svet?

 

Najučinkovitejša metoda?

Bralec je to pretresljivo pismo delil z mano Skupina Now Word Telegram: 

Branja in homilija pri današnji maši mi predstavljajo malce izziv. Sporočilo, ki ga potrjujejo današnji vidci, je, da moramo kljub morebitnim negativnim posledicam govoriti resnico. Kot vseživljenjski katoličan je bila moja duhovnost vedno bolj osebna, s prirojenim strahom, da bi o tem govoril z neverniki. In moja izkušnja evangeličanov, ki so preganjali Sveto pismo, se je vedno zgrozila in mislila, da delajo več škode kot koristi s tem, da poskušajo prozelitizirati ljudi, ki niso odprti za to, kar govorijo – njihovi poslušalci so verjetno samo potrjeni v svojih negativnih idejah o kristjanih. .  Vedno sem se držal ideje, da lahko več pričaš s svojimi dejanji kot z besedami. Zdaj pa ta izziv iz današnjega branja!  Mogoče sem s svojim molkom samo strahopeten? Moja dilema je, da želim biti zvest Gospodu in naši Presveti Materi pri pričevanju resnice – tako glede resnice evangelija kot glede trenutnih znamenj časa –, vendar se bojim, da bom ljudi samo odtujil. kdo bo mislil, da sem nori teoretik zarote ali verski fanatik. In kaj koristi to?  Zato mislim, da je moje vprašanje — kako učinkovito pričate resnici? Zdi se mi, da je nujno pomagati ljudem v teh temnih časih, da ugledajo luč. Toda kako jim pokazati svetlobo, ne da bi jih preganjali dlje v temo?

Na teološki konferenci pred nekaj leti je dr. Ralph Martin, magistrica znanosti, poslušal razpravo več teologov in filozofov o tem, kako najbolje predlagati vero sekularizirani kulturi. Eden je rekel, da je »cerkveni nauk« (apel na intelekt) najboljši; drugi je rekel, da je »svetost« najboljši prepričevalec; tretji teolog je domneval, da je, ker je človeško razmišljanje tako zatemnjeno zaradi greha, »kar je bilo resnično potrebno za učinkovito komunikacijo s posvetno kulturo, globoko prepričanje o resnici vere, ki vodi k temu, da je pripravljen umreti za vero, mučeništvo."

Dr. Martin trdi, da so te stvari bistvene za prenos vere. Toda za sv. Pavla pravi: »kar je v prvi vrsti obsegalo njegov način komuniciranja z okoliško kulturo, je bilo drzno in samozavestno oznanjevanje evangelija v moči Svetega Duha. Po njegovih lastnih besedah«:

Kar se mene tiče, bratje, ko sem prišel k vam, nisem bil s kakršnim koli govorništvom ali filozofijo, ampak preprosto zato, da vam povem, kaj je Bog zagotovil. Med mojim bivanjem pri vas je bilo edino znanje, ki sem ga trdil, o Jezusu in samo o njem kot o križanem Kristusu. Daleč od tega, da bi se zanašal na kakršno koli lastno moč, sem prišel med vas v velikem 'strahu in trepetu' in v mojih govorih in pridigah, ki sem jih imel, ni bilo nobenega od argumentov, ki sodijo v filozofijo; le dokaz moči Duha. In to sem storil zato, da vaša vera ne bi bila odvisna od človeške filozofije, ampak od Božje moči. (1 Kor 2-1, Jeruzalemska Biblija, 1968)

Martin zaključuje: »Treba je stalna teološka/pastoralna pozornost posvečena temu, kaj pomenita »moč Duha« in »božja moč« v celotnem delu evangelizacije. Takšna pozornost je bistvena, če je, kot je trdil nedavni magisterij, potrebni novi binkošti^[1]prim Vsa razlika in Karizmatičen? VI. Del da bi prišlo do nove evangelizacije."^[2]»Novi binkošti? Katoliška teologija in »Krst v Duhu«, dr. Ralph Martin, str. 1. nb. Trenutno ne najdem tega dokumenta na spletu (moja kopija je morda bila osnutek), samo ta pod istim naslovom

… Sveti Duh je glavni dejavnik evangelizacije: on je tisti, ki vsakega posameznika spodbuja k oznanjevanju evangelija, in on je tisti, ki v globinah vesti sprejme besedo odrešenja, ki jo je treba sprejeti in razumeti. —PAPEJ PAVLE VI, Evangelij Nuntiandi, n. 74; www.vatican.va

… Gospod ji je odprl srce, da je bila pozorna na to, kar je govoril Pavel. (Akti 16: 14)

 

Notranje življenje

V mojem zadnjem razmišljanju Prižgite darilo, Ravno to sem obravnaval in povzeto kako biti napolnjen s Svetim Duhom. V pomembni raziskavi in ​​dokumentaciji Fr. Kilian McDonnell, OSB, STD in Fr. George T. Montague SM, S.TH.D.,^[3]npr. Odprite Windows, Papeže in karizmatično prenovo, Razpihovanje plamena in Krščanska iniciacija in krst v duhu - dokazi iz prvih osmih stoletij kažejo, kako je v zgodnji Cerkvi tako imenovan »krst v Svetem Duhu«, kjer je vernik napolnjen z močjo Svetega Duha, z novo vnemo, vero, darovi, lakoto po Besedi, občutkom za poslanstvo, itd., je bil del novokrščenih katehumenov — prav zato, ker so bili oblikovana v tem pričakovanju. Pogosto bi doživeli nekaj istih učinkov, ki so jim bili priča neštetokrat skozi sodobno gibanje karizmatične prenove.^[4]prim Karizmatičen? Toda skozi stoletja, ko je Cerkev šla skozi različne faze intelektualizma, skepticizma in na koncu racionalizma,^[5]prim Racionalizem in smrt skrivnosti nauki o karizmah Svetega Duha in poudarek na osebnem odnosu z Jezusom so pojenjali. Zakrament birme je marsikje postal zgolj formalnost, podobno kot podelitev diplom in ne pričakovanje globokega izpolnjevanja Svetega Duha, da bi učenca pooblastil v globlje življenje v Kristusu. Moji starši so na primer mojo sestro katehizirali o daru jezikov in pričakovanju, da bom prejela nove milosti od Svetega Duha. Ko ji je škof položil roke na glavo, da bi podelil zakrament birme, je takoj začela govoriti v jezikih. 

Zato v samem središču tega 'odvezovanja'^[6]"Katoliška teologija priznava koncept veljavnega, a »vezanega« zakramenta. Zakrament se imenuje vezan, če sadež, ki bi ga moral spremljati, ostane vezan zaradi določenih blokov, ki preprečujejo njegovo učinkovitost. —Fr. Raneiro Cantalamessa, OFMCap, Krst v Duhu Svetega Duha, podeljenega verniku v krstu, je v bistvu otroško srce, ki resnično išče intimen odnos z Jezusom.^[7]prim Osebni odnos z Jezusom »Jaz sem trta in vi ste veje,« je rekel. "Kdor ostane v meni, bo obrodil obilen sad."^[8]prim. Janez 15:5 Rad razmišljam o Svetem Duhu kot o soku. In o tem božanskem soku je Jezus rekel:

Kdor verjame vame, kot piše v Svetem pismu: 'Reke žive vode bodo tekle iz njega.' To je povedal v zvezi z Duhom, ki naj bi ga prejeli tisti, ki so verjeli vanj. (John 7: 38-39)

Prav po teh rekah žive vode je svet žejen – če se tega zavedajo ali ne. In zato je »Duha poln« kristjan izjemnega pomena, da se lahko neverniki srečajo – ne s svojim šarmom, duhovitostjo ali intelektualno močjo – ampak z »Božjo močjo«.

Tako je notranje življenje vernika je izjemnega pomena. Z molitvijo, intimnostjo z Jezusom, premišljevanjem o njegovi Besedi, prejemom evharistije, spovedjo ob padcu, recitacijo in posvetitvijo Mariji, zakonci Svetega Duha, in prošnjo Očeta, naj pošlje nove valove Duha v vaše življenje… Božanski sok bo začel teči.

Potem bi rekel, da je »predpogoj« za učinkovito evangelizacijo vzpostavljen.^[9]In ne mislim popolnoma na mestu, saj smo vsi »zemljane posode«, kot je rekel Pavel. Namesto tega, kako lahko drugim damo tisto, česar sami nimamo? 

 

Zunanje življenje

Tu mora vernik paziti, da ne pade v neke vrste tihetizem pri čemer človek vstopi v globoko molitev in občestvo z Bogom, potem pa izstopi brez pravega spreobrnjenja. Če sveta žeja, je tudi po pristnosti.

To stoletje je žejeno po pristnosti ... Ali oznanjate, kar živite? Svet od nas pričakuje preprostost življenja, duh molitve, poslušnost, ponižnost, odmaknjenost in požrtvovalnost. —PAPEJ PAVLE VI, Evangelizacija v sodobnem svetu, 22, 76

Torej, pomislite na vodnjak. Da bi vodnjak zadrževal vodo, je treba postaviti ohišje, naj bo to kamen, prepust ali cev. Ta struktura je torej sposobna zadržati vodo in jo omogočiti drugim za črpanje. Prav zaradi intenzivnega in pristnega osebnega odnosa z Jezusom je luknja v zemlji (tj. v srcu) napolnjena z »vsakomernim duhovnim blagoslovom v nebesih«.^[10]Eph 1: 3 Toda če vernik ne namesti ohišja, te vode ni mogoče zadržati, da bi se usedlina usedla tako, da čista ostane voda. 

Ohišje je torej zunanje življenje vernika, ki ga živi po evangeliju. In to lahko povzamemo z eno besedo: ljubezen. 

Ljubite Gospoda, svojega Boga, z vsem svojim srcem, z vso dušo in z vsem svojim razumom. To je največja in prva zapoved. Druga je podobna: Ljubi svojega bližnjega kakor samega sebe. (Matej 22: 37–39)

V mašnih branjih ta teden sveti Pavel govori o tej »najodličnejši poti«, ki presega duhovne darove jezikov, čudežev, prerokb itd. To je pot ljubezni. Do določene mere se lahko z izpolnjevanjem prvega dela te zapovedi z globoko, neskončno Kristusovo ljubeznijo z premišljevanjem o Njegovi Besedi, neprestanim bivanjem v Njegovi navzočnosti itd. napolni z ljubeznijo, ki jo lahko daje svojemu bližnjemu. 

… Božja ljubezen se je izlila v naša srca po Svetem Duhu, ki nam je bil dan. (Rim 5:5)

Kolikokrat sem prišel iz časa molitve ali po prejemu evharistije napolnjen z gorečo ljubeznijo do svoje družine in skupnosti! Toda kolikokrat sem videl, da je ta ljubezen ugasnila, ker stene mojega vodnjaka niso ostale na mestu. Ljubiti, kot opisuje sveti Pavel zgoraj - "ljubezen je potrpežljiva, ljubezen je prijazna ... ni razdražljiva, ne zanosi" itd. izbira. Namerno, dan za dnem, postavlja kamne ljubezni na svoje mesto, enega za drugim. Če pa nismo previdni, če smo sebični, leni in prezaposleni s posvetnimi stvarmi, lahko kamni padejo in se ves vodnjak zruši vase! Da, to je tisto, kar počne greh: omadeže Žive Vode v naših srcih in drugim prepreči dostop do njih. Torej, tudi če lahko citiram Sveto pismo dobesedno; četudi znam recitirati teološke razprave in sestaviti zgovorne pridige, govore in predavanja; tudi če imam vero, da premikam gore ... če nimam ljubezni, nisem nič. 

 

Metoda - Pot

Vse to pomeni, da je »metodologija« evangelizacije veliko manj tisto, kar počnemo, in veliko več kdo smo. Kot voditelji pohval in čaščenja lahko pojemo pesmi ali pa lahko postati pesem. Kot duhovniki lahko opravljamo veliko lepih obredov ali pa lahko postane ritual. Kot učitelji lahko govorimo veliko besed oz postati Beseda. 

Sodobni človek bolj voljno posluša priče kot učitelje, in če posluša učitelje, je to zato, ker so priče. —PAPEJ PAVLE VI, Evangelij Nuntiandi, n. 41; vatican.va

Biti priča evangeliju pomeni prav to: da sem bil priča Božji moči v svojem življenju in zato lahko o tem pričam. Metoda evangelizacije je torej postati Živi vodnjak, skozi katerega lahko drugi »okusijo in vidijo, da je Gospod dober«.^[11]Ps 34: 9 Zunanji in notranji vidik vodnjaka morata biti na mestu. 

Vendar bi se zmotili, če bi mislili, da je to vsota evangelizacije.  

… Ni dovolj, da je krščansko ljudstvo prisotno in organizirano v določenem narodu, niti ni dovolj, da z dobrim zgledom izvedemo apostolat. V ta namen so organizirani, za to so prisotni: z besedo in zgledom oznanjati Kristusa svojim nekrščanskim sodržavljanom in jim pomagati k popolnemu sprejemanju Kristusa. —Drugi vatikanski koncil, Oglasi, n. 15; vatican.va

… Najboljša priča se bo dolgoročno izkazala za neučinkovito, če ne bo pojasnjena, utemeljena… in izrecna z jasnim in nedvoumnim oznanjevanjem Gospoda Jezusa. Dobro novico, ki jo oznani priča življenja, prej ali slej mora oznaniti beseda življenja. Prave evangelizacije ni, če se ne razglaša ime, nauk, življenje, obljube, kraljestvo in skrivnost Jezusa iz Nazareta, Božjega Sina. —PAPE SV. PAVLE VI, Evangelij Nuntiandi, n. 22; vatican.va

To je vse res. Toda kot se v zgornjem pismu sprašuje, kako to vedeti kdaj je pravi čas za govor ali ne? Prva stvar je, da se moramo izgubiti. Če smo iskreni, se najpogosteje oklevamo, da bi delili evangelij, ker se ne želimo posmehovati, zavračati ali zasmehovati – ne zato, ker oseba pred nami ni odprta za evangelij. Tu morajo Jezusove besede vedno spremljati evangelizatorja (tj. vsakega krščenega vernika):

Kdor hoče svoje življenje rešiti, ga bo izgubil, kdor pa svoje življenje izgubi zaradi mene in zaradi evangelija, ga bo rešil. (Označi 8: 35)

Če mislimo, da smo lahko pristni kristjani na svetu in nas ne preganjajo, smo od vseh najbolj zavedeni. Kot smo slišali svetega Pavla prejšnji teden: »Bog nam ni dal duha strahopetnosti, temveč moči, ljubezni in samoobvladovanja.«^[12]prim Prižgite darilo Pri tem nam papež Pavel VI. pomaga z uravnoteženim pristopom:

Gotovo bi bila napaka, če bi kaj vsiljevali vesti naših bratov. Toda predlagati svoji vesti resnico evangelija in zveličanja v Jezusu Kristusu s popolno jasnostjo in popolnim spoštovanjem prostih možnosti, ki jih predstavlja ... daleč od tega, da bi napadli versko svobodo, je v celoti spoštovati to svobodo ... Zakaj bi samo laž in napake, razvrednotenje in pornografija imajo pravico, da so pred ljudmi in jim jih na žalost pogosto naloži uničujoča propaganda množičnih medijev…? Spoštljiva predstavitev Kristusa in njegovega kraljestva je več kot le evangelizatorska pravica; to je njegova dolžnost. —PAPE SV. PAVLE VI, Evangelij Nuntiandi, n. 80; vatican.va

Toda kako vemo, kdaj je človek pripravljen slišati evangelij ali kdaj bi bila naša tiha priča močnejša beseda? Za ta odgovor se obračamo na našega zglednika, našega Gospoda Jezusa v njegovih besedah ​​božji služabnici Luisi Piccarreti:

…Pilat me je vprašal: 'Kako to – Ti si Kralj?!' In takoj sem mu odgovoril: 'Jaz sem Kralj in prišel sem na svet, da bi učil Resnico...' S tem sem želel prodreti v njegov um, da bi se razodel; tako zelo, da Me je dotaknjen vprašal: 'Kaj je Resnica?' Vendar ni čakal na moj odgovor; Nisem imel dobrega, da bi se razumel. Rekel bi mu: 'Jaz sem Resnica; vse je Resnica v meni. Resnica je moja potrpežljivost sredi toliko žalitev; Resnica je moj sladek pogled med tolikimi posmehi, klevetami, zaničevanjem. Resnice so moje nežne in privlačne manire sredi toliko sovražnikov, ki me sovražijo, medtem ko jih jaz ljubim, in ki Mi hočejo dati smrt, medtem ko jih želim objeti in jim dati Življenje. Resnice so moje besede, polne dostojanstva in nebeške modrosti — vse je Resnica v meni. Resnica je več kot veličastno Sonce, ki, ne glede na to, koliko ga poskušajo poteptati, vzhaja lepše in svetlejše, da osramoti svoje sovražnike in jih podrže pred njegove noge. Pilat me je vprašal z iskrenostjo in jaz sem bil pripravljen odgovoriti. Herod me je namesto tega vprašal z zlobo in radovednostjo, jaz pa nisem odgovoril. Zato se tistim, ki hočejo iskreno spoznati svete stvari, razkrivam več, kot pričakujejo; toda s tistimi, ki jih hočejo spoznati z zlobo in radovednostjo, se skrivam, in medtem ko se oni hočejo norčevati iz Mene, jih zmešam in se norčujem iz njih. Ker pa je moja Oseba nosila Resnico s seboj, je Svojo službo opravljala tudi pred Herodom. Moja tišina ob nevihtnih Herodovih vprašanjih, moj skromni pogled, zrak moje Osebe, vse polno sladkosti, dostojanstva in plemenitosti, so bile vse Resnice - in delujoče Resnice. — 1. junija 1922, Obseg 14

Kako lepo je to?

Če povzamem, naj delam za nazaj. Učinkovita evangelizacija v naši poganizirani kulturi zahteva, da se za evangelij ne opravičujemo, ampak jim ga predstavimo kot Dar, ki je. Sveti Pavel pravi: »oznanjajte besedo, bodite nujni v času in izven časa, prepričujte, grajajte in opominjajte, bodi neomajen v potrpežljivosti in poučevanju.«^[13]2 Timothy 4: 2 Toda ko ljudje zaprejo vrata? Nato zaprite usta - in to preprosto imej jih rad kot so, kje so. Ta ljubezen je torej zunanja živa oblika, ki omogoča osebi, s katero ste v stiku, črpati iz Žive vode vašega notranjega življenja, ki je navsezadnje moč Svetega Duha. Samo majhen požirek je včasih dovolj, da ta oseba desetletja pozneje končno preda svoje srce Jezusu.

Torej, kar zadeva rezultate ... to je med njima in Bogom. Če ste to storili, bodite prepričani, da boste nekoč slišali besede: »Dobro opravljeno, moj dobri in zvesti služabnik«.^[14]Matt 25: 23

 

---

Mark Mallett je avtor Beseda zdaj in Končno soočenje in soustanovitelj Countdown to the Kingdom. 

 

Sorodno branje

Evangelij za vse

Branjenje Jezusa Kristusa

Nujnost evangelija

Sram se je Jezusa